Diplomsko delo se ukvarja z revitalizacijo opuščene žičnice, ki je nekdaj povezovala obalo Jadranskega morja s hribovitim območjem severnega dela planine Velebit, ki je bilo pred nekaj leti proglašeno za narodni park. Sestavljeno je iz dveh delov, teoretičnega in načrtovalskega. Teoretični del vsebuje splošen opis Velebita in Narodnega parka Severni Velebit kot prikaz širšega prostora, znotraj katerega se nahaja območje obdelave. Podrobnejša analiza prostora se nanaša samo na območje obdelave, s poudarkom na naravne in kulturne danosti prostora. Posebna sklopa znotraj teoretičnega dela naloge predstavljata obravnava problematike opuščenih primerov naselbinske dediščine in analiza trase žičnice. Znotraj sklopa, ki se ukvarja s problematiko naselbinske dediščine, se analizirajo krajinski in arhitekturni elementi prostora, za katere se podajo tudi smernice za bodočo revitalizacijo. Analiza trase žičnice se ukvarja z njeno uporabo s strani slehernega obiskovalca. S pomočjo analiz in fotografskega gradiva je predstavljena percepcija prostora, ki jo posameznik doživi ob vožnji z gondolo in ob vrnitvi do začetne postaje žičnice. Percepcija prostora ob potovanju z žičnico je ozko vezana na problematiko naselbinske dediščine oziroma na njeno revitalizacijo. Načrtovalski del vsebuje tri lokacije znotraj območja obdelave, ki so skoncentrirane ob postajah žičnice. Pri oblikovanju načrtov posameznega območja ureditve so upoštevane naravne in kulturne danosti prostora ter njegov namen tako v odnosu do trase žičnice kot v odnosu do širšega prostora, vključno z obstoječimi in načrtovanimi prostorskimi programi ter mrežo že prisotnih planinskih poti.