Diplomsko delo se ukvarja z revitalizacijo opuščene žičnice,

ki je nekdaj povezovala obalo Jadranskega morja s hribovitim

območjem severnega dela planine Velebit, ki je bilo pred nekaj leti

proglašeno za narodni park. Sestavljeno je iz dveh delov, teoretičnega in

načrtovalskega. Teoretični del vsebuje splošen opis Velebita in Narodnega

parka Severni Velebit kot prikaz širšega prostora, znotraj katerega se nahaja območje

obdelave. Podrobnejša analiza prostora se nanaša samo na območje obdelave,

s poudarkomna naravne in kulturne danosti prostora. Posebna sklopa znotraj teoretičnega

dela naloge predstavljata obravnava problematike opuščenih primerov naselbinske dediščine

in analiza trase žičnice. Znotraj sklopa, ki se ukvarja s problematiko naselbinske dediščine,

se analizirajo krajinski in arhitekturni elementi prostora, za katere se podajo tudi smernice za bodočo

revitalizacijo. Analiza trase žičnice se ukvarja z njeno uporabo s strani slehernega obiskovalca.

S pomočjo analiz in fotografskega gradiva je predstavljena percepcija prostora, ki jo posameznik

doživi ob vožnji z gondolo in ob vrnitvi do začetne postaje žičnice. Percepcija prostora ob potovanju z žičnico

je ozko vezana na problematiko naselbinske dediščine oziroma na njeno revitalizacijo. Načrtovalski del vsebuje tri lokacije znotraj območja obdelave, ki so skoncentrirane ob postajah žičnice. Pri oblikovanju načrtov posameznega območja ureditve so upoštevane naravne in kulturne danosti prostora ter njegov namen tako v odnosu do trase žičnice kot v odnosu do širšega prostora, vključno z obstoječimi in načrtovanimi prostorskimi programi ter mrežo že prisotnih planinskih poti.